Besedo dialog danes veliko uporabljamo. Veliko ljudi meni, da če bi bilo več pravega dialoga, bi bilo tudi več miru na svetu. Vendar le malokrat govorimo o t.i. Sokratovem dialogu. Naše razprave so agresivne, pravijo da smo to podedovali od starih Grkov. V starih Atenah so njihovi prebivalci večkrat debatirali zelo tekmovalno, se pričkali in podajali argumente z eno samo željo-zmagati. Uporabljali so razne retorične zvijače, da bi onemogočili nasprotnika, niso imeli pomislekov, da ga diskreditirajo. Nihče ni niti pomislil, da bi spremenil mnenje ali empatično sprejel gledišče nasprotne strani.
Sokratovi dialogi pa so bili drugačni. Sokrat je trdil, da nima nobenega učenja, ki bi ga lahko prenesel drugim. Tuj mu je bil vsakršen dogmatizem. Kakor babica pri porodu je samo pomagal svojim učencem najti resnico v njih samih. Nikomur ni mogoče dati ničesar, temveč samo to, kar lahko sam najde v sebi. O Sokratu bi lahko dejali, da je bil "katalizator" resnice, ki jo vsakdo nosi v sebi. S svojo navzočnostjo in delovanjem je omogočal tistim, ki so si to želeli, najti košček resnice, ki je začetek prihodnje modrosti. Sokrat ni bil profesor, ki bi skušal predati kakšno posebno teorijo, temveč učitelj, ki je vsakogar postavljal pred samega sebe. Temeljno Sokratovo prepričanje je bilo, da resnice ni mogoče izraziti s formulami in jo tako prenesti iz enega uma v drugega. Zavzemal se je za strpne, sočutne debate, kjer naj "vsak naredi v svojem umu nekaj prostora tudi za drugega in za njegove poglede".
Za dialog sta potrebna inteligentna sogovorca, ki se strinjata o temi, o kateri se bosta pogovarjala, poleg tega pa sta pripravljena poslušati drug drugega, da namesto dialoga ne bi potekala samo dva monologa. Sogovorca si morata za sokratovski dialog želeti priti do nekega cilja. Tako se lahko začne potovanje po gori znanja, na katero se sogovorca med pogovorom vzpenjata skupaj, da bi se povzpela malo višje od izhodišča. Če je dialog tak, kot bi moral biti, sogovorca postaneta boljša, ker sta oba premagala oviro, ki jima je preprečevala napredovanje. Ni pomembno, če ne dosežeta vrha, pomembno je, da sta skupaj napredovala, in to kljub razlikam. To je bistvo dialoga, za urjenje v njem pa sta potrebna znanje in veščina. Ni namreč dovolj samo izraziti svoje mnenje, temveč je treba povedati to, kar je potrebno, biti pa je treba tudi
dovolj bister, da bi inteligentno prispeval k dialogu. Ne gre za prazne razprave niti za dokazovanje česar koli, temveč za dejanje ljubezni, ki omogoča preseganje.
Tudi Buda in Konfucij sta se podobno zavzemala za to, da naj v razgovoru vsi pridobijo, ne pa da dogmatsko vztrajajo pri svojem. Buda je dejal, da mora iti vsak skozi proces samo-odkrivanja, kjer poišče resnico.Za dialog sta potrebna inteligentna sogovorca, ki se strinjata o temi, o kateri se bosta pogovarjala, poleg tega pa sta pripravljena poslušati drug drugega, da namesto dialoga ne bi potekala samo dva monologa. Sogovorca si morata za sokratovski dialog želeti priti do nekega cilja. Tako se lahko začne potovanje po gori znanja, na katero se sogovorca med pogovorom vzpenjata skupaj, da bi se povzpela malo višje od izhodišča. Če je dialog tak, kot bi moral biti, sogovorca postaneta boljša, ker sta oba premagala oviro, ki jima je preprečevala napredovanje. Ni pomembno, če ne dosežeta vrha, pomembno je, da sta skupaj napredovala, in to kljub razlikam. To je bistvo dialoga, za urjenje v njem pa sta potrebna znanje in veščina. Ni namreč dovolj samo izraziti svoje mnenje, temveč je treba povedati to, kar je potrebno, biti pa je treba tudi
dovolj bister, da bi inteligentno prispeval k dialogu. Ne gre za prazne razprave niti za dokazovanje česar koli, temveč za dejanje ljubezni, ki omogoča preseganje.Danes naši pogovori, še posebej v političnih in vladnih ustanovah kot so parlament, sodišča, univerza, pa tudi mediji, ne potekajo tako. Vse je naravnano tekmovalno, cilj je poraziti ali ponižati nasprotnika. Velik vzrok temu je ego. Nihče tudi pomisli ne, da bi priznal, da nima odgovora, da dvomi v svoje teze, da bi priznal, da nima prav.
Zato moramo izumiti nekakšne Sokratove dialoge za 21. stoletje, kajti svet okoli nas je precej prepirljiv. Karen (Armstrong, avtorica knjige, iz katere je narejen ta povzetek, sicer pa izjemna poznavalka svetovnih religij) se je kar nekaj časa trudila, da bi islamsko vero in zgodovino, katero je dolga leta proučevala, prikazala kar najbolj celovito in nepristransko in je marsikatero dejanje islamskega fundamentalizma osvetlila iz vseh zornih kotov.Pravi, da se ji ne zdi prav, da večina ljudi danes izhaja predvsem iz nekega "rekla-kazala" stališča, da je islam v celoti nasilen in netoleranten. Zato je napisala nekaj člankov, ki pa so bili grobo napadeni. Pravi, da je prenehala s tem, kajti videla je, da ni dosegla nič, morda je bilo celo slabše, ljudje so bili še bolj vznemirjeni, jezni in negativni. Daoisti pravijo, da se ljudje pogosto tako močno identificiramo z lastnimi idejami, da se počutimo osebno užaljene, če jih kdo kritizira ali korigira. Bolje bi bilo torej, da izhajamo iz izhodišča, kje se določeni ljudje nahajajo in ne, kje bi radi mi, da bi se nahajali.
Tako želimo v razgovorih ljudi prisiliti, da bi spremenili poglede, namesto da bi jim zastavljali "Sokratova vprašanja", ki bi jih pripeljali do lastnih novih spoznanj, ne pa da vneto ponavljamo neka dejstva pred njimi.
V razgovoru se je dobro vprašati, ali želimo, da naš argument zmaga ali želimo poiskati resnico; ali smo pripravljeni spremeniti mnenje, če se bo izkazalo, da ima morda drugi prav; ali smo naredili dovolj prostora za drugega v našem umu. Velikokrat pravimo, da je treba poslušati. Vendar nekomu prisluhnemo le zato, da bomo potem njegove besede obrnili tako, da ga bomo še bolj stisnili v kot. Pravo poslušanje je več kot samo slišanje besed, ki so izgovorjene. Za besedami je večkrat sporočilo, ki ga ni v besedah. Jezen govor zahteva pazljivo dekodiranje, v njem največkrat najdemo strah in bolečino, ki se zrcali tudi v govorici telesa in v tonu glasu.
V vsakem fundamentalističnem gibanju je prisoten strah pred uničenjem oz. izbrisom, vsa dejanja se začnejo tako, da nekoga užali liberalna ali posvetna oblast. Zgodovina kaže, da so bili vsi napadi na fundamentaliste, tako vojaški ali politični ali s strani medijev, kontraproduktivni, kajti situacija se je vedno poslabšala. Zaradi napadov so se ti ljudje počutili še bolj ogrožene, napadi so bili za njih dokaz, da jih res hočejo iztrebiti. Fundamentalistični govori ponavadi izražajo veliko tesnob, mimo katerih ne bi smela nobena družba.Seveda to predstavlja velik izziv za sodobno družbo, ki temelji na svobodi govora, spoštovanju pravic žensk, itd. Vendar pa agresivnost, žalitve in graje ne prinesejo izboljšanja. Ciklus napadov in protinapadov je treba prekiniti, vsi vemo, kakšne so posledice, ko se strah spremeni v bes.
Vsaj na začetku pogovorov naj bo zaupanje; predpostavimo, da naš sogovornik govori resnico in da ga je vredno poslušati. Zavedati se moramo, da ne moremo sklepati po enem stavku, ki smo ga slišali. Vzemimo si čas, da izvemo več, celotno zgodbo oz. kontekst, še posebej takrat, ko se nam prve informacije zdijo čudne, tuje, napačne in če iskreno želimo nekaj izvedeti ali se naučiti kaj novega. Naši sogovorniki izhajajo iz zelo različnih okolij: zgodovinskih, kulturnih, političnih,... Razširimo perspektivo in naredimo prostor v glavi tudi za njih.
Seveda moramo biti tudi samozavestni,čeprav smo šli čez omenjeni proces razumevanja, zakaj je nekdo naredil, kar je naredil. To ga ne opravičuje, če je naredil nekaj slabega oz. škodoval drugim ljudem. Zlato pravilo je pomembno in pravi, da ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Lahko pa smo še vedno empatični do vseh drugih ljudi, ki razmišljajo podobno,recimo fundamentalistično, vendar pa niso zakrivili nekega slabega dejanja v imenu teh idej. Razumemo lahko, da je njihovo gonilo strah, ponižanje in obup. Pomembno se je odmakniti od krutosti, Zlato pravilo nas ne sme narediti pasivne, ko opazimo nepravičnost in diskriminacijo. Ni pa priporočljivo, da na to odgovorimo s sovraštvom in prezirom. To bo povzročilo še večja nasprotja.
Ko zagovarjamo določene vrednote, je dobro, da smo se prej poučili in da dobro razumemo celoten kontekst. Ne proglašajmo nasprotnih vrednot apriori kot barbarske samo zato, ker so nam tuje. Morda sploh niso toliko drugačne kot naše, le drugače so izražene.
Kako se torej izražati samozavestno, a sočutno? Večinoma to vemo, le vprašanje je, koliko je tega v praksi in kje. Bodimo potrpežljivi, prijazni, ne bodimo bahavi, domišljavi ali grobi, ne zavidajmo ali bodimo prehitro užaljeni, ne beležimo točk (rezultata), ne uživajmo v napakah drugih. Z nepotrpežljivostjo, grobostjo in neprijaznostjo bomo sebe pripeljali v situacijo, ki jo kritiziramo pri drugih, to je do netolerantnosti. Z eno besedo, ne bodimo napihnjeni. Naj naša kritika ne podpihuje ega. Kot je dejal Gandhi svojim ljudem: "Ali se borite zato, da se stvari spremenijo ali pa zato, da bi druge kaznovali!?" Nenasilje še ne pomeni strinjanje z nepravičnostjo.
Še zadnji napotki za strpen, razumevajoč, sočuten pogovor: pomaga čuječnost, pozornost. Naj te lastno pametovanje ne odnese, po vroči debati se vprašaj, če se sploh spomniš vsega kar si izrekel. Govori o tistem, kar veš o čem govoriš, ne pa o "rekla-kazala". Naj to, kar govoriš, doprinese k skupnem razumevanju, bodi pripravljen spremeniti mnenje, če se tekom razgovora izkaže, da je to resnica.
Povzeto iz knjige Karen Armstrong: 12 Steps to a Compassionate Life - 8.korak in nekaj navedkov o Sokratu je iz vira http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=423
