Da ne bi bil naslov predolg, sem se odločila le za eno kategorijo, ki bi jo lahko razširila na mnogo drugih:
- zakaj knjige o duhovnosti in osebnostni rasti večinoma berejo ženske
- zakaj na meditacijo hodijo večinoma ženske
- zakaj na jogo hodijo večinoma ženske
- zakaj se o tej temi pogovarjajo večinoma ženske.
Verjetno je še veliko drugih primerov, ki se jih trenutno ne spomnim ali jih ne poznam.
Da se odločiš, da nekaj od navedenega začneš početi ali počneš, mislim, da mora obstajati vzrok in ta vzrok se da opisati z eno besedo: nezadovoljstvo. Nezadovoljstvo s tem, kar je, nezadovoljstvo z drugimi, z okolico, s samim seboj. Ampak hudiča, da bi bile samo ženske nezadovoljne se mi ne zdi zelo smiselen odgovor. Da so samo ti ženski hormoni edini razlog, se mi ne zdi zadovoljiv odgovor. Na toliko drugih področjih se izmenjujemo, se prepletamo, dopolnjujemo.
Edini možen odgovor, ki se ponuja je, da so moški tudi nezadovoljni, vendar tega svojega nezadovoljstva:
- ne znajo reševati
- ne zmorejo reševati
- nočejo reševati.
Mogoče je to odgovor za še vedno krajšo življenjsko dobo moških? Da so dobesedno "zatucani", da ne upajo pokazati nezadovoljstva, se ne znajo soočiti z njim, mislijo, da je o tem razmišljati brez smisla? Res ne bi rada delala krivice moškim, ampak ker pač nisem moški, ne morem odgovoriti, lahko pa vprašam. Vprašati ni greh, so nas učili naši starši in učitelji.
Kdo danes doživlja večjo krizo, moški ali ženske? Ali jo morda rešujemo vsak na svoj način, eni bolj odprto, drugi bolj zaprto? Ali je še vedno v prevladi kliše, da moški naj bo moški, ne rabi jokat, ne rabi kaj dosti govort, če ne, ni moški?
Celo življenje me obkrožajo moški, pa vendar se nisem dokopala do teh odgovorov. Ravno zaradi tega, ker če človek ne spregovori, je zelo nevarno sklepati na njegove občutke. Govorica telesa morda pove kaj, ampak dokazov ni, dokler nekdo ne potrdi tvoje analize. Moje analize mi govorijo, da smo vsi enako prestrašena bitja, ki jih skrbi lasten obstoj, lastna vrednost oz. vrednost v očeh drugih. Ko je vse to ogroženo, eni bolj, drugi manj skrijemo svojo glavico pod oklep in se na različne načine lotevamo stresa in tesnobe, ki nehote nastane pod oklepom.
Drugo vprašanje je seveda, ali ženske na naš način, kot je zgoraj opisano, ko beremo knjige, se pogovarjamo o tem, hodimo na predavanja, meditacije, jogo, dejansko kaj izboljšamo? Spet je najbolj prav, da vsak zase pove, kako doživlja svoj napredek in rezultate. Meni se zdi, da je to žensko, neke vrste ekstravertirano delovanje, ko ne skrivaš, ko se trudiš, ko deluješ, vseeno boljše in ima svoj smisel. Dejstvo je, da narediš 1 korak naprej, 2 nazaj, pa potem 3 naprej in 2 nazaj, ampak imaš občutek, da se kalna voda počasi čisti in da res kot pravijo naši južni sosedje U svakom pogledu svaki dan sve više napređuješ :) Počasi, se razume, razsvetljenja v trenutku ni na vidiku, edino če te res zadane kaj hudega. Pa še takrat je veliko možnosti, da namesto, da se razsvetliš, počiš od hudega.
Seveda je potem zopet lahko debata o tem, kaj je prava stvar, ali je to joga, ali meditacija, ali budistična filozofija ali vsakodnevni tek. Moj odgovor na ta izziv bi bil, da smo različni in da potrebujemo različne pristope, ki se tudi s časom pri vsakem od nas spreminjajo. Tako marsikdo zelo dolgo bega in išče, morda ga drugi zaradi tega tudi obsojajo, da premalo časa vztraja na neki stvari, da bi lahko sploh doživel efekte, ampak kdo ve. Kdo hudiča ve, kaj je za nekoga drugega dobro! Uzdaj se use i u svoje kljuse, delaj na njem, dokler nisi superman ali superwoman. Potem pa začni svetovati in učiti.
Zaključek vsega tega pisanja se mi zdi problematičen v tem smislu, da na ta način povečujemo razkorak med nami, torej med moškimi in ženskami, vsi pa si po moje želimo isto, da bi ga zmanjšali. Seveda smo vsi krvavi pod kožo in grešimo, ampak ko enkrat to ugotoviš in se želiš popraviti, si odpustiš in si želiš, da ti drugi odpustijo, se želiš izboljšati, takrat si na pravi poti. In zdi se kot da si ženske z našo lastno strategijo, kakršna pač je, to precej bolj želimo kot moški? Ali se motim morda?
Zaključek vsega tega pisanja se mi zdi problematičen v tem smislu, da na ta način povečujemo razkorak med nami, torej med moškimi in ženskami, vsi pa si po moje želimo isto, da bi ga zmanjšali. Seveda smo vsi krvavi pod kožo in grešimo, ampak ko enkrat to ugotoviš in se želiš popraviti, si odpustiš in si želiš, da ti drugi odpustijo, se želiš izboljšati, takrat si na pravi poti. In zdi se kot da si ženske z našo lastno strategijo, kakršna pač je, to precej bolj želimo kot moški? Ali se motim morda?
Torej, kaj pravite? Zelo me zanimajo moška mnenja, upam, da razumete drage dame ;)
