Karen Armstrong v svoji knjigi 12 Steps to a Compassionate Life (Kako do sočutja v 12 korakih) predlaga načine, kako razvijemo sočutje, ki ni koristno le za druge, temveč predvsem za nas in za našo srečo in zadovoljstvo. V petem delu, ki ga imenuje POZORNOST (ang. mindfulness), pravi takole:
Pomembno je, da se začnemo zavedati sebičnosti, ki ovira razvoj sočutja. Vsi ljudje (vključno z našimi sovražniki) smo si enaki v tem, da si vsi želimo biti srečni. Noben od nas ni nekaj posebnega niti v dobrem smislu, kakor tudi nismo posebni v tem, da se nam dogajajo slabe stvari. Vadba pozornosti, ki je tudi Budo pripeljala do razsvetljenja, nam pomaga, da se odmaknemo od ega, tako da opazujemo um, kako deluje. Danes obstajajo znanstveni dokazi, da meditacija povečuje naš notranji mir in vpliva na dobro počutje. Vsekakor je najbolje, da to preizkusimo na sebi. Brez vaje ne bo nič, tako kot ne moremo povečati mišične mase brez redne vadbe v fitnesu. To je t.i. mentalni fitnes. V tem primeru ne gre za sedenje v samoti, temveč je dobro biti pozoren pri vsakodnevnih opravilih: cilj je nadzor nad umom in spremeniti utečene navade v nova vedenja. Naše mentalne energije lahko uporabimo bolj prijazno in učinkovito, zato potrebujemo urjenje, kot ga potrebuje glasbenik, da postane virtuoz na inštrumentu ali kot poteka dresura konjev. Pri tovrstni vadbi se mentalno umaknemo in opazujemo naše vedenje, medtem ko nekaj počnemo, še posebej, ko smo v odnosih z drugimi ljudmi: kaj nas osreči, užalosti, prestraši,...Ne sme priti do občutkov krivde, ko se soočimo tudi z našo bolj negativno platjo, niti naj nebi agresivno planili na negativna čustva, ki nam begajo po glavi. Gre za večjo kreativnost pri usmerjanju čustev.
Naš analitičen um se mora umakniti nazaj in se zavesti instinktivne, avtomatske narave mentalnih procesov v možganih. Tibetanski izraz za meditacijo je gom, kar pomeni seznaniti se. Tako lahko rečemo, da se želimo dobro spoznati z našimi primarnimi mehanizmi, ki jih imamo od nekdaj in ki so že pračloveku omogočili preživetje: potreba po hrani, refleks "bori se ali zbeži" ter potreba po reprodukciji. Prav presenečeni bomo, kako nenadoma se ti mehanizmi pojavijo, ko pride pravi dražljaj. Posledica so iracionalna čustva: jeza, pohlep, sovraštvo, poželenje, strah. Enako hitro jih lahko obrnemo v pozitivno stran. Vedeti moramo tudi, da gre vse to lahko skozi nas in sčasoma ugotovimo, da ni potrebe po poistovetenju z vso to nesnago. To se ne bo zgodilo čez noč, biti moramo potrpežljivi in razumevajoči, tu ne gre za "quick fix".
Pozornost naj bo usmerjena v to, da ovrednotimo rezultate teh mehanizmov, to je, kako nesrečne nas naredijo, kako se nam zoži naše obzorje in zmanjša ustvarjalnost. Fokusirani smo na sebe, ne moremo misliti na druge, izgubimo širšo perspektivo. Drugi so vzrok naše bolečine. Sčasoma vidimo, da jeza biva v nas in da pretiravamo, kot pretiravamo, kadar smo zaljubljeni, ko nam je nekdo res všeč in ne vidimo, da ima ta človek tudi napake. Z drugimi besedami smo zaslepljeni.
Prav tako se bomo sčasoma zavedli, da naše potrebe ne morejo biti nikoli zadovoljene. Vedno hočemo več. Če nekaj izgubimo, smo razočarani, postanemo nepotešeni in nemirni. Spoznamo,da nič ne traja.
Ljudje le redko sedimo pri miru, celo ko spimo, stalno spreminjamo naš položaj: kar nenadoma se odločimo in gremo v drugo sobo, si naredimo čaj, iščemo nekoga za pogovor. Ta trenutek besnimo nad sodelavčevo neučinkovitostjo, naslednjo minuto že sanjarimo o poletnih počitnicah. Ko se zavemo naše spreminjajoče se narave, lažje sprejmemo vse, kar pride, ker tudi zelo hitro odide.
Ta miren, nečustven pristop k našemu vedenju, ko ga opazujemo, nam pomaga, da se zavemo tudi stalnih sodb, ki so pristranske in odvisne od našega razpoloženja in da nas naša neskončna zazrtost vase pripelje do konflikta z ljudmi, ki so se ta trenutek pač znašli v naši bližini. Opazili bomo, kako hitro in brezbrižno prizadanemo druge ljudi, kako nepotrpežljivo vzdihujemo za najmanjšo neprijetnost, kako delamo grimase, ko je uslužbenec na blagajni počasen, kako dvigujemo obrvi v posmeh nekomu, ki je po našem mnenju dal neumno pripombo. Ko smo mi tarča drugih, je seveda situacija drugačna. In če je nekdo nepričakovano prijazen ali ponudi pomoč, kako lahko to polepša dan in v trenutku spremeni razpoloženje.
Ko enkrat vemo, da je vzrok za našo bolečino v nas, nas to motivira, da to spremenimo. Ugotovimo, da smo srečnejši, če smo bolj mirni, kot če smo jezni ali nemirni in da prijaznost do drugih osreči tudi nas.
Pozornost pomaga, da smo bolj osredotočeni na ta trenutek, na zdaj, kajti ne dovolimo spominom ali pa skrbem, kaj bo jutri, da nam slabšajo razpoloženje. Naučimo se uživati v drobnih trenutkih ob pogledu na sočni zahod, ko ugriznemo v sočno jabolko ali pa se nasmejemo dobri šali.
