Strah

Pravijo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Na nek način to drži, po drugi strani pa, ko premišljujem o tezah in razlagah, ki jih v teh dneh postavljajo okoli nesreče nemškega letala v francoskih Alpah, mislim, da to ni res. Itak ne vemo in ne bomo vedeli, kaj je res. Mediji bodo napisali nekaj, morda bodo v Lufthansi nekateri mislili, da vedo, ker bodo sklepali na osnovi zapisov črne skrinjice. Vsak si lahko misli svoje, svojci žrtev bodo poizkušali najti razlage, ki bodo omilile ali povečale njihovo bolečino.

Jaz pa razmišljam o potencialni resnici, da je nekdo zavestno storil umor in samomor. Kako se je počutil ob tem, kako se je počutil prej, zakaj je to naredil, itd. Ne vidim druge razlage, kot da je bil v strahotni osebni stiski. Morda bodo zdravniki rekli, da se v možganih v primeru duševnih bolezni pojavijo kemične spremembe, ki nezaustavljivo povzročijo neželeno vedenje, katerega lahko deloma ali v celoti zaustavi pravilno zdravljenje. Moje mnenje je drugačno: ljudje so danes prestrašeni. Bojijo se povedati, kaj čutijo, bojijo se izgube lastne eksistence, bojijo se osramotitve, mnenja drugih (še posebej bližnjih), ne vidijo, da imamo vsi ljudje nekakšne križe in težave, njihovi so največji in nerešljivi. Morda je posredi tudi karma, ki jim preprečuje, da bi se drugače lotili reševanja problemov. Morda pa je naša karma (moja, tvoja,...), da jim lahko pomagamo, da jim pokažemo pot. Pot reševanja lakote, vojn, nasilja, celega sveta se zdi zelo mikavna, pa tudi popolnoma neizvedljiva. Vendar pa je vsak trenutek v našem življenju nam na razpolago, da lahko z eno besedo, z enim objemom, z enim pogledom nekomu, ki se znajde ob nas, pomagamo narediti en mali korak v smer, ki si jo želi, a je ne zmore sam. Vse to zmoremo, ko postavimo v ospredje drugega človeka, ne nas, pa čeprav tudi nas pestijo določeni problemi, a nam je takrat bolj pomemben sočlovek, ker nas bolj potrebuje, kot mi sami sebe. Težko je prepoznati stisko, težko je izbrati pravo potezo, kako pomagati. Potrebujemo modrost, ne le sočutje. A kljub temu se mi zdi vredno poizkusiti!