Oprani možgani

Velikokrat slišim opazko, ki je večinoma negativna, češ da so nekomu oprali možgane. To pomeni, da ne zna več misliti s svojo glavo, da je pretirano, predolgo izpostavljen nekemu okolju, teoriji, praksi. Ob tem se vprašam, zelo iskreno, ob spremljajočih neprijetnih občutkih, kaj dejansko je "misliti s svojo glavo" ali kakor radi rečemo "ne biti ovca". Kako lahko v današnjih časih, če nisi ravno Robinson Crusoe in ne živiš leta ali celo desetletja na samotnem otoku, sploh misliš s svojo glavo. Kajti naše mišljenje, poglede, filozofije nehote oblikujejo ljudje, ki nas tako ali drugače obkrožajo. Očitno pri tem, kaj privzamemo, česa ne, kaj nam je všeč, kaj ne, sodelujejo nekakšni skrivnostni filtri, ki so pri vsakem človeku drugačni. Posledica je, da se na žalost ali na srečo le redko najdemo v družbi enako mislečih, z glavo pritrjujočih ljudi, ko izrazimo svoje mnenje. Jemljemo si pravico in čast, da smo svobodno bitje, ki svobodno izbira in izraža svoje mnenje. In da sploh ne govorim o dejstvu, da želimo za to unikatnost pohvalo in aplavz. Izjemoma smo hvaležni nekomu ali nečemu, da smo zaradi njega (nje) postali to, kar smo, to je " z lastno glavo razmišljajoče bitje". Ali res!?

In za povrh, naše mnenje se s časom spreminja. Kar smo vneto trdili leto dni nazaj, je sedaj samo še pol resnice, ker smo pač preživeli leto dni v nekem specifičnem okolju, doživeli to in ono in silom prilike prilagodili življenjsko filozofijo.

Skušam se dokopati, do nekakšnega zaključka ob vsem povedanem, pa nekako ne pridem do njega. Morda je zaključek ta, da po vesolju potuje ves čas na miljone različnih informacij, ki se naključno vgnezdijo v različne ume (možgane), ki jih hočeš nočeš skomuniciramo in sčasoma nastane unikaten umski puzzle z imenom in priimkom, z miljoni delcev, ki se ves čas spreminja. Mi pa to vzamemo strogo lastniško, češ da smo to mi, strašno zaslužni za vse to umsko bogastvo, ki je čisto slučajno naletelo na nas.
Morda ima prav budizem, ki uči, da v vsakemu izmed nas obstaja jasen, čist, nezamegljen um, do katerega pa se je treba dokopati. To je že druga tema: meditacija, čuječnost in druge prakse.

Morda je zaključek ta, da je življenje in vse, kar je povezano z njim, res skrivnost, ki je ne moremo nikoli odkriti. S tem se težje sprijaznim, moj umski puzzle se namreč upira dejstvu, da morda pa česa ne morem odkriti ali razvozljati. Zaenkrat je še tako, veliko vprašanje pa je, če bo še jutri enako ;)

Hvaležnost za vsako ceno

“When a dragon appears in the water, the fish don’t notice the pearl in the dragon’s mouth.”
Ko se pojavi zmaj v vodi, ribe ne opazijo bisera v njegovih ustih.

Veliko citatov, ki jih najdemo na internetu, je na temo hvaležnosti. Hvaležnost je rešitev, zdravilo, hvaležnost odpira vrata blaginji, moramo biti hvaležni za vsako ceno, itd. Vsem tem trditvam vneto pritrjujemo, jih delimo naprej, vendar resnici na ljubo jih večino časa ne ponotranjimo ali bolje rečeno občutimo. Bisera, ki naj bi se nahajal v naši neposredni bližini, ne opazimo, ker je zmaj prevelik. Po definiciji naj bi se počutje, ko smo hvaležni, občutno izboljšalo, a se nič ne zgodi. Kaj storiti?
Morda je ena od dobrih strategij ta, da ne razmišljamo preveč na veliko, ampak bolj na malo. Namesto da si rečemo "morala bi biti hvaležna za to, ker imam čudovito hiško s še bolj čudovitim vrtom", si recimo "o kako lep ptiček sedi na veji". Namesto "hvaležna moram biti za te čudovite otroke" si rečem "to, kar mi je danes sporočila moja hči je bilo res lepo". Bistvo je, da smo hvaležni za ta trenutek in se ne obremenjujemo s hvaležnostjo za celo življenje, za vse kar nas obkroža. Ozrimo se naokoli in ugledali bomo nekaj ali se spomnili nečesa, za kar se bomo strinjali, da je ta trenutek vredno cenjenja in hvaležnosti.


Vir: Elephant Journal - Toni Bernhard