Oprani možgani

Velikokrat slišim opazko, ki je večinoma negativna, češ da so nekomu oprali možgane. To pomeni, da ne zna več misliti s svojo glavo, da je pretirano, predolgo izpostavljen nekemu okolju, teoriji, praksi. Ob tem se vprašam, zelo iskreno, ob spremljajočih neprijetnih občutkih, kaj dejansko je "misliti s svojo glavo" ali kakor radi rečemo "ne biti ovca". Kako lahko v današnjih časih, če nisi ravno Robinson Crusoe in ne živiš leta ali celo desetletja na samotnem otoku, sploh misliš s svojo glavo. Kajti naše mišljenje, poglede, filozofije nehote oblikujejo ljudje, ki nas tako ali drugače obkrožajo. Očitno pri tem, kaj privzamemo, česa ne, kaj nam je všeč, kaj ne, sodelujejo nekakšni skrivnostni filtri, ki so pri vsakem človeku drugačni. Posledica je, da se na žalost ali na srečo le redko najdemo v družbi enako mislečih, z glavo pritrjujočih ljudi, ko izrazimo svoje mnenje. Jemljemo si pravico in čast, da smo svobodno bitje, ki svobodno izbira in izraža svoje mnenje. In da sploh ne govorim o dejstvu, da želimo za to unikatnost pohvalo in aplavz. Izjemoma smo hvaležni nekomu ali nečemu, da smo zaradi njega (nje) postali to, kar smo, to je " z lastno glavo razmišljajoče bitje". Ali res!?

In za povrh, naše mnenje se s časom spreminja. Kar smo vneto trdili leto dni nazaj, je sedaj samo še pol resnice, ker smo pač preživeli leto dni v nekem specifičnem okolju, doživeli to in ono in silom prilike prilagodili življenjsko filozofijo.

Skušam se dokopati, do nekakšnega zaključka ob vsem povedanem, pa nekako ne pridem do njega. Morda je zaključek ta, da po vesolju potuje ves čas na miljone različnih informacij, ki se naključno vgnezdijo v različne ume (možgane), ki jih hočeš nočeš skomuniciramo in sčasoma nastane unikaten umski puzzle z imenom in priimkom, z miljoni delcev, ki se ves čas spreminja. Mi pa to vzamemo strogo lastniško, češ da smo to mi, strašno zaslužni za vse to umsko bogastvo, ki je čisto slučajno naletelo na nas.
Morda ima prav budizem, ki uči, da v vsakemu izmed nas obstaja jasen, čist, nezamegljen um, do katerega pa se je treba dokopati. To je že druga tema: meditacija, čuječnost in druge prakse.

Morda je zaključek ta, da je življenje in vse, kar je povezano z njim, res skrivnost, ki je ne moremo nikoli odkriti. S tem se težje sprijaznim, moj umski puzzle se namreč upira dejstvu, da morda pa česa ne morem odkriti ali razvozljati. Zaenkrat je še tako, veliko vprašanje pa je, če bo še jutri enako ;)

Hvaležnost za vsako ceno

“When a dragon appears in the water, the fish don’t notice the pearl in the dragon’s mouth.”
Ko se pojavi zmaj v vodi, ribe ne opazijo bisera v njegovih ustih.

Veliko citatov, ki jih najdemo na internetu, je na temo hvaležnosti. Hvaležnost je rešitev, zdravilo, hvaležnost odpira vrata blaginji, moramo biti hvaležni za vsako ceno, itd. Vsem tem trditvam vneto pritrjujemo, jih delimo naprej, vendar resnici na ljubo jih večino časa ne ponotranjimo ali bolje rečeno občutimo. Bisera, ki naj bi se nahajal v naši neposredni bližini, ne opazimo, ker je zmaj prevelik. Po definiciji naj bi se počutje, ko smo hvaležni, občutno izboljšalo, a se nič ne zgodi. Kaj storiti?
Morda je ena od dobrih strategij ta, da ne razmišljamo preveč na veliko, ampak bolj na malo. Namesto da si rečemo "morala bi biti hvaležna za to, ker imam čudovito hiško s še bolj čudovitim vrtom", si recimo "o kako lep ptiček sedi na veji". Namesto "hvaležna moram biti za te čudovite otroke" si rečem "to, kar mi je danes sporočila moja hči je bilo res lepo". Bistvo je, da smo hvaležni za ta trenutek in se ne obremenjujemo s hvaležnostjo za celo življenje, za vse kar nas obkroža. Ozrimo se naokoli in ugledali bomo nekaj ali se spomnili nečesa, za kar se bomo strinjali, da je ta trenutek vredno cenjenja in hvaležnosti.


Vir: Elephant Journal - Toni Bernhard

Prenehajmo hujšati!

Najbrž so se vam zasvetile učke ob naslovu. To, to si želimo, svobodo, ne omejitev. Za nagrado pa idealno težo. Hahaha. Če verjamete v Smrkce. Nadaljevanje ne bo tako všečno ;)

Skoraj vsak dan se srečujem z ženskami različnih starosti in oblin, ki bi bile rade bolj vitke. Gre za mlada dekleta, ki jim do idealne teže, kot so si jo same zamislile, manjka minus pet kilogramov. Potem gre za mamice v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih, ki opažajo, da se kilogrami, počasi, a vztrajno nabirajo in da če bo šlo tako naprej, bo kriza. V tem obdobju postaja še posebej moteč "obroček" okoli pasu, katerega se težko znebiš, tudi če gre kakšna kilca po naključju ali ne po naključju dol. Pa zopet gospe preko petdeset, ki so si nabrale že odločno preveč kilc, ki postajajo moteče tako pri gibanju, pa tudi zdravje že kaže prve znake vplivov debelosti.

Skupen imenovalec vsem navedenim je, da bi hodile na vadbo, kjer čudežno, če se le da hitro shujšaš, pri hrani pa bi se odpovedale za nekaj časa, kakšne bi sicer malo pazile, ampak "čisto vsemu se pa ne nameravam odpovedati". To odpovedovanje za določen čas je tudi po moje ključen dejavnik za neuspeh shujševalnih diet, kajti večina ljudi se po shujšanju slej ko prej zredi. Shujševalne diete se po vsebini sicer razlikujejo, vendar je moje mnenje, da v glavnem delujejo prav vse. Gre za zmanjšan vnos kalorij in razen, če telesna presnova in hormoni ne delujejo normalno, človek shujša. Zelo malo shujševalnih programov pa se ukvarja z obdobjem po shujšanju. Namreč, v času shujševalne diete imamo neke vrste navodila, jedilnike, nabor jedi, itd., katere nam je dovoljeno jesti. Nekatere diete imajo listo prepovedanih živil. Ko pa je diete konec, kaj pa potem? Čemur smo se najtežje odpovedovali tekom diete, to si bomo po vsej verjetnosti najprej privoščili. Morda bomo na začetku kak teden ali dva še zdržali na podobnem režimu kot v času diete, potem pa se počasi vrvi razrahljajo in precej hitro bomo v starih navadah, jedeh in količinah. In komu na čast smo se potem mučili, se odpovedovali? Kot pravijo zdravniki: operacija uspela, pacient umrl.

Kje je torej rešitev? Da se sploh ne lotimo hujšanja, kajti itak se bomo slej ko prej zredili? Marsikdo vedno znova upa, da tokrat mu pa bo uspelo. Pošteno. Kdor upa, nikoli ne obupa. Ampak vseeno mora obstajati bolj učinkovita rešitev. 

Moj predlog je ta, da se nehamo ukvarjati s težo in cilji, kot je izguba določenega števila kilogramov. Poleg tega se nehamo ukvarjati s prepovedanimi jedmi. Jejmo, kar nam je všeč in kar nam je dobro. Seveda ni odveč jesti čimveč lokalno pridelane, s hranili bogate hrane. Kdor ima čas in veselje, naj se ukvarja še naprej, kaj je bolj zdravo, bio, eko, itd.
Namesto tega se posvetimo prehranjevanju kot delu našega življenja, ki je zelo pomemben in ki zelo vpliva na naše zdravje in počutje. Prva stvar, ki mora postati navada, je da jemo večkrat po malo, recimo 4-5x na dan. Druga stvar, ki avtomatsko sledi iz prve je, da za nobeno ceno ne smemo dopustiti, da telo pade v stanje hude lakote, ker takrat zelo težko kontroliramo količino zaužite hrane, da ne govorim o dejstvu, da se bomo skoraj sigurno preveč najedli in se počutili potem slabo in brez energije (hrana pa naj bi bila naša energija!). In tretja stvar, morda najtežja, jejmo malo. Morda bomo to počeli lažje, če si bomo naložili na krožnik malo količino hrane (npr. tri četrtine tistega kot smo navajeni) in si istočasno dovolili, da če bomo pol ure po obroku še lačni, si bomo vzeli še malo hrane. Skoraj garantiram vam, da boste siti. Seveda je dobro vedeti, da pica, kot je normalno v naših restavracijah, tudi če je mala in posuta z rukolo vsebuje ogromno kalorij. Prav tako je dobro vedeti, da klasično kosilo, ki je sestavljeno iz juhe, glavne jedi in sladice je absolutno preveč hrane naenkrat, da o kalorijah niti ne govorim. Ampak kot sem rekla zgoraj, besede "jejmo manj in večkrat" si ne smemo intrepretirati tako, kot nam je všeč. Na nek način omenjeno odpovedovanje, ki ga nihče ne mara, vsaj na dolgi rok ne, ker tako zelo radi papcamo, preoblikujemo v dovoljenje, a vendar z omejenimi količinami. Če zvečer družinsko odpremo čokolado, je seveda to svojevrsten užitek in zadovoljstvo. Vendar naj postane navada, da zadostuje košček, morda dva, ni nam treba pojesti pol čokolade. Verjetno ste že občutili zadovoljstvo po kosilu, ko se niste preveč najedli. Tudi v mali količini hrane se da enako ali celo bolj uživati kot v velikih količinah, da o post festum počutju sploh ne primerjamo. Izpustimo besedo hujšanje iz našega besednjaka in jo nadomestimo z "prehranjujem se tako in zato, da se dobro počutim". Ne nazadnje, nismo se rodili vsi 175 cm visoki in s številko čevljev 39, prav tako so naše telesne konstrukcije zelo različne. Naša samopodoba je bombardirana z mnenji prijateljev, znancev, medijev, reklam, itd. Ampak na vaše fizično počutje pa vplivate vi, velik delež tu ima prehranjevanje. Morda boste imeli celo življenje po vašem mnenju 10 kil preveč, ampak če bo vaše telo kljub temu v dobri fizični kondiciji in dobrem zdravju, ste po moje kljub vsemu na pravi poti. Seveda teh deset nepotrebnih kil ne smete postopoma spremeniti v nepotrebnih dvajset kil!

Za zaključek: vsi poznamo rek, da se brez muje še čevelj ne obuje, Navade, ki smo jih ustvarili tekom dolgih let, najbrž ni tako enostavno spremeniti: krožnik mora biti prazen, hrane se ne meče stran, kosilo brez sladice ni kosilo, nimam časa za zajtrk, ... Hujšanje je kratkoročna strategija, ki kot ime pove, se obnese res na kratek rok. Zato vam svetujem, da preden se lotite naslednjega hujšanja, raje razmislite o vseživljenjski strategiji prehranjevanja, ki bo funkcionirala na dolgi rok.

Vem kaj jem - nekaj napotkov na osnovi izkušenj s hujšanjem:

1.Če hočete rezultat, pa karkoli že to je, morate svojim navadam posvetiti določeno mero pozornosti. Telo vas sproti obvešča, kako se počuti, zato tem občutkom namenite določen čas. Brez muje se še čevelj ne obuje, brez pozornosti se zgodijo lahko celo prometne nesreče.

2.Če se le da, jejte 5 x na dan v pribl. 3 urnih razmakih, ali pa vsaj vsake 4 ure 4 x na dan. Idealen timing: 8.00 zajtrk, 11.00 malica, 14.00 kosilo, 17.00 malica, 20.00 večerja.

2.možnost: 8.00 zajtrk, 12.00 malica, 16.00 kosilo, 20.00 večerja.
POMEMBNO: Nikoli ne sme priti do hudega stanja lakote, ker potem ne kontroliramo več vnosa hrane, zato jemo večkrat po malo, pa četudi vmes pojemo kak piškot, če drugega ni.

3. Med obroki pijte vodo, lahko mineralno, nikakor pa ne sladkane pijače.

4. Izogibjate se alkohola, ker povečuje apetit. Če spijete kozarec vina ali pivo, vedite tudi, da ste popili določeno število kalorij (1dl piva, vina, 1 žganje-ca. 100kal).

5. Saj veste, kajne, čimveč migajte. Ampak vedeti morate tudi to, da so  za kurjenje kalorij potrebni večji napori kot jih potrebujete, da vsak dan malo pomislite kaj, kdaj in koliko boste pojedli.

6. Bolj kot kakovost hrane, ki je seveda pomembna, je pomembna KOLIČINA  oz. bolje rečeno  ŠTEVILO KALORIJ. Marsikdo se ideji o tem, da bi štel kalorije upira, ampak za dolgoročen uspeh je treba vedeti vsaj okvirno, katera živila in v kakšnih količinah vsebujejo toliko kalorij, da moramo biti pri njih posebej pozorni (primer: 10 dkg čipsa=mala vrečka vsebuje toliko kalorij kot 10dkg čokolade oz. približno polovico vseh kalorij, ki jih tekom dneva lahko užijete; torej če pojeste 2 vrečki čipsa, ste pojedli vse, kar lahko v enem dnevu, če želite shujšati. Drug primer: burek, več kot 500 kal, pica več kot 1000 kal). 

7. Priporočena  dnevna količina kalorij, ki vas bo pripeljala do manj kilogramov, je odvisna od začetne telesne teže, vendar če poizkusite z  1200 kalorijami dnevno, ste na dobri poti, da shujšate. Manj se ne priporoča! Bolje počasi, pa uspešno, kot hitro in se nam še bolj hitro vrnejo kilogrami nazaj.

8. Obroke si sestavite sami glede na spodaj napisane kalorične vrednosti, če katerega živila ni, podatke danes res zelo hitro najdete na internetu, npr. http://veskajjes.si/ ali v knjigah, prav tako je na vseh pakiranih izdelkih napisana kalorična vrednost živila. Pri tem bodite pozorni, da je podana vrednost vedno na 100g živila, kar ni enako pakirani teži živila.

Zajtrk: 250 kal

Malica: 150 kal

Kosilo: 500 kal

Malica: 150 kal

Večerja: 200 kal

Primerna živila za kombiniranje v zajtrkih oz. malicah:

-          2dl navadnega jogurta  ca. 130 kal (sadni jogurt ima ca. 200 kal!)

-          Kos svežega sadja (ca. 20dkg) jabolko, hruška , pomaranča, grozdje, srednja banana, itd. ca. 100 kal. Pazite: avokado - pol sadeža ima ca. 150 kalorij; suho sadje je precej bolj kalorično, enako so kalorični oreščki. So zdravi, ampak jih jejte po komadih, ne po dekagramih.

-          Kos kruha (40g) ali mala žemlja ali 2 kosa prepečenca: ca. 100 kal

-          Košček sira (ca. 3 dkg): ca. 100 kal

-          Salama (5dkg): ca. 200 kal.

-          Skuta pusta (10dkg): ca. 100 kal.

-          Kuhano jajce: ca. 100 kal.

Opustite namaze, paštete, marmelade in med, da o nuteli ne govorim ;)

Primerna živila za kombiniranje pri kosilu oz. večerji:

Jejte pretežno meso in zelenjavo, testenine, krompir, riž in podobno zelo zmerno!

Meso: zrezek 10 dkg ca. 150 kal (najboljši način priprave je žar, se pravi s čim manj maščobe)

Zelenjava: 100kal. ima ca. 35 dkg cvetače, 40dkg kislega zelja, 50dkg paradižnikov, 30 dkg korenja, a le 125 g krompirja oz. samo 10 kom. pomfrija.

Testenine, riž:  5 dkg ima ca. 175 kal. Pravilo pesti: priloge naj bo na krožniku max. za vašo pest.

Pazite na napitke, kjer mislimo, da nekaj popijemo, v resnici pa tudi pojemo v smislu kalorij. Tipičen je kava. Ena čajna žlička sladkorja ima res samo 20 kal, a če dnevno popijemo 3 kave, je to 60 kalorij, da o kavah iz avtomata ne govorim, ki so še bolj sladkane (tudi če pritisnete gumb z manj sladkorja).

Sladice si dovolimo izjemoma in zelo zmerno z upoštevanjem kalorij: npr. sladoled Magnum ima kar 250 kalorij, krof iz Trojan pa vsebuje vsaj 300 kalorij, 1 After eight ploščica 30 kal., itd. Ena ni nobena in tako se to potem sešteva. Berite etikete in hitro vam bo jasno, kaj jeste. Največji problem sladic je, da nas, kljub temu, da nam dajo veliko kalorij, ne nasitijo. Lačen pa ni dobro bit, smo rekli že na začetku.

Primer jedilnika:

Zajtrk (250kal): jogurt, jabolko

Malica (100kal): banana

Kosilo (500kal): 10dkg kuhanega piščanca, 5 dkg riža, zelenjava, solata

Malica (150kal): kos kruha, košček sira

Večerja (200kal): 10 dkg puste skute, kuhano jajce

Za konec:

Če vam ne uspe in se ne držite jedilnika, se pregrešite, se ne sekirajte in ob tem, ko grešite uživajte. Nič ne pomaga, da se pregrešimo in se potem post festum sekiramo. Jutri je nov dan, če še ni konec dneva greste na en hiter sprehod in boste pokurili vsaj malo kalorij. Ne gre za obsedenost s kalorijami, ne gre za dieto, ampak za trajno znanje o prehrani, o tem, da vem, kaj (koliko kalorij) jem. In ko vem, kaj jem (največkrat je treba samo nataknit očala in pogledat etiketo na embalaži), mi kilogrami pač ne uidejo kar tako iz vajeti. V hrani se da veliko bolj uživati, če je ne uživamo v prekomernih količinah, ker so potem užitki zelo kratkotrajni. Ko dosežemo želeni rezultat v kilogramih, lahko sami eksperimentiramo in rahlo povečamo kalorije za ca. 20%, vendar se redno tehtamo, da nam stvari spet ne uidejo iz rok (v usta). Ne gre za dieto, ampak za nov življenjski slog, ki postane navada. Rezultat niso samo izgubljeni kilogrami, temveč predvsem in v prvi vrsti dobro počutje. Pa še nekaj moram dodati iz lastnih izkušenj: obstajajo obdobja v našem življenju, ko podivjajo hormončki tako ali drugače in se dogajajo različne stresne situacije. Takrat je velika umetnost že obdržati težo in zato je treba včasih sprejeti težo kot je oz. delati na tem, da se ne poveča. 
Če pa rabite tako ali drugačno podporo, pa dobrodošli v našem centru dobrega počutja Vitalka.

Strah

Pravijo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Na nek način to drži, po drugi strani pa, ko premišljujem o tezah in razlagah, ki jih v teh dneh postavljajo okoli nesreče nemškega letala v francoskih Alpah, mislim, da to ni res. Itak ne vemo in ne bomo vedeli, kaj je res. Mediji bodo napisali nekaj, morda bodo v Lufthansi nekateri mislili, da vedo, ker bodo sklepali na osnovi zapisov črne skrinjice. Vsak si lahko misli svoje, svojci žrtev bodo poizkušali najti razlage, ki bodo omilile ali povečale njihovo bolečino.

Jaz pa razmišljam o potencialni resnici, da je nekdo zavestno storil umor in samomor. Kako se je počutil ob tem, kako se je počutil prej, zakaj je to naredil, itd. Ne vidim druge razlage, kot da je bil v strahotni osebni stiski. Morda bodo zdravniki rekli, da se v možganih v primeru duševnih bolezni pojavijo kemične spremembe, ki nezaustavljivo povzročijo neželeno vedenje, katerega lahko deloma ali v celoti zaustavi pravilno zdravljenje. Moje mnenje je drugačno: ljudje so danes prestrašeni. Bojijo se povedati, kaj čutijo, bojijo se izgube lastne eksistence, bojijo se osramotitve, mnenja drugih (še posebej bližnjih), ne vidijo, da imamo vsi ljudje nekakšne križe in težave, njihovi so največji in nerešljivi. Morda je posredi tudi karma, ki jim preprečuje, da bi se drugače lotili reševanja problemov. Morda pa je naša karma (moja, tvoja,...), da jim lahko pomagamo, da jim pokažemo pot. Pot reševanja lakote, vojn, nasilja, celega sveta se zdi zelo mikavna, pa tudi popolnoma neizvedljiva. Vendar pa je vsak trenutek v našem življenju nam na razpolago, da lahko z eno besedo, z enim objemom, z enim pogledom nekomu, ki se znajde ob nas, pomagamo narediti en mali korak v smer, ki si jo želi, a je ne zmore sam. Vse to zmoremo, ko postavimo v ospredje drugega človeka, ne nas, pa čeprav tudi nas pestijo določeni problemi, a nam je takrat bolj pomemben sočlovek, ker nas bolj potrebuje, kot mi sami sebe. Težko je prepoznati stisko, težko je izbrati pravo potezo, kako pomagati. Potrebujemo modrost, ne le sočutje. A kljub temu se mi zdi vredno poizkusiti!

Zakaj so na predavanjih za osebnostno rast večinoma ženske

Da ne bi bil naslov predolg, sem se odločila le za eno kategorijo, ki bi jo lahko razširila na mnogo drugih: 

- zakaj knjige o duhovnosti in osebnostni rasti večinoma berejo ženske

- zakaj na meditacijo hodijo večinoma ženske

- zakaj na jogo hodijo večinoma ženske

- zakaj se o tej temi pogovarjajo večinoma ženske.

Verjetno je še veliko drugih primerov, ki se jih trenutno ne spomnim ali jih ne poznam.

Da se odločiš, da nekaj od navedenega začneš početi ali počneš, mislim, da mora obstajati vzrok in ta vzrok se da opisati z eno besedo: nezadovoljstvo. Nezadovoljstvo s tem, kar je, nezadovoljstvo z drugimi, z okolico, s samim seboj. Ampak hudiča, da bi bile samo ženske nezadovoljne se mi ne zdi zelo smiselen odgovor. Da so samo ti ženski hormoni edini razlog, se mi ne zdi zadovoljiv odgovor. Na toliko drugih področjih se izmenjujemo, se prepletamo, dopolnjujemo. 

Edini možen odgovor, ki se ponuja je, da so moški tudi nezadovoljni, vendar tega svojega nezadovoljstva:

- ne znajo reševati

- ne zmorejo reševati

- nočejo reševati.

Mogoče je to odgovor za še vedno krajšo življenjsko dobo moških? Da so dobesedno "zatucani", da ne upajo pokazati nezadovoljstva, se ne znajo soočiti z njim, mislijo, da je o tem razmišljati brez smisla? Res ne bi rada delala krivice moškim, ampak ker pač nisem moški, ne morem odgovoriti, lahko pa vprašam. Vprašati ni greh, so nas učili naši starši in učitelji. 

Kdo danes doživlja večjo krizo, moški ali ženske? Ali jo morda rešujemo vsak na svoj način, eni bolj odprto, drugi bolj zaprto? Ali je še vedno v prevladi kliše, da moški naj bo moški, ne rabi jokat, ne rabi kaj dosti govort, če ne, ni moški?

Celo življenje me obkrožajo moški, pa vendar se nisem dokopala do teh odgovorov. Ravno zaradi tega, ker če človek ne spregovori, je zelo nevarno sklepati na njegove občutke. Govorica telesa morda pove kaj, ampak dokazov ni, dokler nekdo ne potrdi tvoje analize.  Moje analize mi govorijo, da smo vsi enako prestrašena bitja, ki jih skrbi lasten obstoj, lastna vrednost oz. vrednost v očeh drugih. Ko je vse to ogroženo, eni bolj, drugi manj skrijemo svojo glavico pod oklep in se na različne načine lotevamo stresa in tesnobe, ki nehote nastane pod oklepom. 

Drugo vprašanje je seveda, ali ženske na naš način, kot je zgoraj opisano, ko beremo knjige, se pogovarjamo o tem, hodimo na predavanja, meditacije, jogo, dejansko kaj izboljšamo? Spet je najbolj prav, da vsak zase pove, kako doživlja svoj napredek in rezultate. Meni se zdi, da je to žensko, neke vrste ekstravertirano delovanje, ko ne skrivaš, ko se trudiš, ko deluješ, vseeno boljše in ima svoj smisel. Dejstvo je, da narediš 1 korak naprej, 2 nazaj, pa potem 3 naprej in 2 nazaj, ampak imaš občutek, da se kalna voda počasi čisti in da res kot pravijo naši južni sosedje U svakom pogledu svaki dan sve više napređuješ :) Počasi, se razume, razsvetljenja v trenutku ni na vidiku, edino če te res zadane kaj hudega. Pa še takrat je veliko možnosti, da namesto, da se razsvetliš, počiš od hudega.

Seveda je potem zopet lahko debata o tem, kaj je prava stvar, ali je to joga, ali meditacija, ali budistična filozofija ali vsakodnevni tek. Moj odgovor na ta izziv bi bil, da smo različni in da potrebujemo različne pristope, ki se tudi s časom pri vsakem od nas spreminjajo. Tako marsikdo zelo dolgo bega in išče, morda ga drugi zaradi tega tudi obsojajo, da premalo časa vztraja na neki stvari, da bi lahko sploh doživel efekte, ampak kdo ve. Kdo hudiča ve, kaj je za nekoga drugega dobro! Uzdaj se use i u svoje kljuse, delaj na njem, dokler nisi superman ali superwoman. Potem pa začni svetovati in učiti.
Zaključek vsega tega pisanja se mi zdi problematičen v tem smislu, da na ta način povečujemo razkorak med nami, torej med moškimi in ženskami, vsi pa si po moje želimo isto, da bi ga zmanjšali. Seveda smo vsi krvavi pod kožo in grešimo, ampak ko enkrat to ugotoviš in se želiš popraviti, si odpustiš in si želiš, da ti drugi odpustijo, se želiš izboljšati, takrat si na pravi poti. In zdi se kot da si ženske z našo lastno strategijo, kakršna pač je, to precej bolj želimo kot moški? Ali se motim morda?

Torej, kaj pravite? Zelo me zanimajo moška mnenja, upam, da razumete drage dame ;)

Pravi dialog

Besedo dialog danes veliko uporabljamo. Veliko ljudi meni, da če bi bilo več pravega dialoga, bi bilo tudi več miru na svetu. Vendar le malokrat govorimo o t.i. Sokratovem dialogu. Naše razprave so agresivne, pravijo da smo to podedovali od starih Grkov. V starih Atenah so njihovi prebivalci večkrat debatirali zelo tekmovalno, se pričkali in podajali argumente z eno samo željo-zmagati. Uporabljali so razne retorične zvijače, da bi onemogočili nasprotnika, niso imeli pomislekov, da ga diskreditirajo. Nihče ni niti pomislil,  da bi spremenil mnenje ali empatično sprejel gledišče nasprotne strani. 

Sokratovi dialogi pa so bili drugačni. Sokrat je trdil, da nima nobenega učenja, ki bi ga lahko prenesel drugim. Tuj mu je bil vsakršen dogmatizem. Kakor babica pri porodu je samo pomagal svojim učencem najti resnico v njih samih. Nikomur ni mogoče dati ničesar, temveč samo to, kar lahko sam najde v sebi. O Sokratu bi lahko dejali, da je bil "katalizator" resnice, ki jo vsakdo nosi v sebi. S svojo navzočnostjo in delovanjem je omogočal tistim, ki so si to želeli, najti košček resnice, ki je začetek prihodnje modrosti. Sokrat ni bil profesor, ki bi skušal predati kakšno posebno teorijo, temveč učitelj, ki je vsakogar postavljal pred samega sebe. Temeljno Sokratovo prepričanje je bilo, da resnice ni mogoče izraziti s formulami in jo tako prenesti iz enega uma v drugega. Zavzemal se je za strpne, sočutne debate, kjer naj "vsak naredi v svojem umu nekaj prostora tudi za drugega in za njegove poglede".
Za dialog sta potrebna inteligentna sogovorca, ki se strinjata o temi, o kateri se bosta pogovarjala, poleg tega pa sta pripravljena poslušati drug drugega, da namesto dialoga ne bi potekala samo dva monologa. Sogovorca si morata za sokratovski dialog želeti priti do nekega cilja. Tako se lahko začne potovanje po gori znanja, na katero se sogovorca med pogovorom vzpenjata skupaj, da bi se povzpela malo višje od izhodišča. Če je dialog tak, kot bi moral biti, sogovorca postaneta boljša, ker sta oba premagala oviro, ki jima je preprečevala napredovanje. Ni pomembno, če ne dosežeta vrha, pomembno je, da sta skupaj napredovala, in to kljub razlikam. To je bistvo dialoga, za urjenje v njem pa sta potrebna znanje in veščina. Ni namreč dovolj samo izraziti svoje mnenje, temveč je treba povedati to, kar je potrebno, biti pa je treba tudi dovolj bister, da bi inteligentno prispeval k dialogu. Ne gre za prazne razprave niti za dokazovanje česar koli, temveč za dejanje ljubezni, ki omogoča preseganje.

Tudi Buda in Konfucij sta se podobno zavzemala za to, da naj v razgovoru vsi pridobijo, ne pa da dogmatsko vztrajajo pri svojem. Buda je dejal, da mora iti vsak skozi proces samo-odkrivanja, kjer poišče resnico.
Danes naši pogovori, še posebej v političnih in vladnih ustanovah kot so parlament, sodišča, univerza, pa tudi mediji, ne potekajo tako. Vse je naravnano tekmovalno, cilj je poraziti ali ponižati nasprotnika. Velik vzrok temu je ego. Nihče tudi pomisli ne, da bi priznal, da nima odgovora, da dvomi v svoje teze, da bi priznal, da nima prav. 

Zato moramo izumiti nekakšne Sokratove dialoge za 21. stoletje, kajti svet okoli nas je precej prepirljiv. Karen (Armstrong, avtorica knjige, iz katere je narejen ta povzetek, sicer pa izjemna poznavalka svetovnih religij) se je kar nekaj časa trudila, da bi islamsko vero in zgodovino, katero je dolga leta proučevala, prikazala kar najbolj celovito in nepristransko in je marsikatero dejanje islamskega fundamentalizma osvetlila iz vseh zornih kotov.Pravi, da se ji ne zdi prav, da večina ljudi danes izhaja predvsem iz nekega "rekla-kazala" stališča, da je islam v celoti nasilen in netoleranten. Zato je napisala nekaj člankov, ki pa so bili grobo napadeni. Pravi, da je prenehala s tem, kajti videla je, da ni dosegla nič, morda je bilo celo slabše, ljudje so bili še bolj vznemirjeni, jezni in negativni. Daoisti pravijo, da se ljudje pogosto tako močno identificiramo z lastnimi idejami, da se počutimo osebno užaljene, če jih kdo kritizira ali korigira. Bolje bi bilo torej, da izhajamo iz izhodišča, kje se določeni ljudje nahajajo in ne, kje bi radi mi, da bi se nahajali.

Tako želimo v razgovorih ljudi prisiliti, da bi spremenili poglede, namesto da bi jim zastavljali "Sokratova vprašanja", ki bi jih pripeljali do lastnih novih spoznanj, ne pa da vneto ponavljamo neka dejstva pred njimi.

V razgovoru se je dobro vprašati, ali želimo, da naš argument zmaga ali želimo poiskati resnico; ali smo pripravljeni spremeniti mnenje, če se bo izkazalo, da ima morda drugi prav; ali smo naredili dovolj prostora za drugega v našem umu. Velikokrat pravimo, da je treba poslušati. Vendar nekomu prisluhnemo le zato, da bomo potem njegove besede obrnili tako, da ga bomo še bolj stisnili v kot. Pravo poslušanje je več kot samo slišanje besed, ki so izgovorjene. Za besedami je večkrat sporočilo, ki ga ni v besedah. Jezen govor zahteva pazljivo dekodiranje, v njem največkrat najdemo strah in bolečino, ki se zrcali tudi v govorici telesa in v tonu glasu.

V vsakem fundamentalističnem gibanju je prisoten strah pred uničenjem oz. izbrisom, vsa dejanja se začnejo tako, da nekoga užali liberalna ali posvetna oblast. Zgodovina kaže, da so bili vsi napadi na fundamentaliste, tako vojaški ali politični ali s strani medijev, kontraproduktivni, kajti situacija se je vedno poslabšala. Zaradi napadov so se ti ljudje počutili še bolj ogrožene, napadi so bili za njih dokaz, da jih res hočejo iztrebiti. Fundamentalistični govori ponavadi izražajo veliko tesnob, mimo katerih ne bi smela nobena družba.Seveda to predstavlja velik izziv za sodobno družbo, ki temelji na svobodi govora, spoštovanju pravic žensk, itd. Vendar pa agresivnost, žalitve in graje ne prinesejo izboljšanja. Ciklus napadov in protinapadov je treba prekiniti, vsi vemo, kakšne so posledice, ko se strah spremeni v bes. 

Vsaj na začetku pogovorov naj bo zaupanje; predpostavimo, da naš sogovornik govori resnico in da ga je vredno poslušati. Zavedati se moramo, da ne moremo sklepati po enem stavku, ki smo ga slišali. Vzemimo si čas, da izvemo več, celotno zgodbo oz. kontekst, še posebej takrat, ko se nam prve informacije zdijo čudne, tuje, napačne in če iskreno želimo nekaj izvedeti ali se naučiti kaj novega. Naši sogovorniki izhajajo iz zelo različnih okolij: zgodovinskih, kulturnih, političnih,... Razširimo perspektivo in naredimo prostor v glavi tudi za njih.

Seveda moramo biti tudi samozavestni,čeprav smo šli čez omenjeni proces razumevanja, zakaj je nekdo naredil, kar je naredil. To ga ne opravičuje, če je naredil nekaj slabega oz. škodoval drugim ljudem. Zlato pravilo je pomembno in pravi, da ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Lahko pa smo še vedno empatični do vseh drugih ljudi, ki razmišljajo podobno,recimo fundamentalistično, vendar pa niso zakrivili nekega slabega dejanja v imenu teh idej. Razumemo lahko, da je njihovo gonilo strah, ponižanje in obup. Pomembno se je odmakniti od krutosti, Zlato pravilo nas ne sme narediti pasivne, ko opazimo nepravičnost in diskriminacijo. Ni pa priporočljivo, da na to odgovorimo s sovraštvom in prezirom. To bo povzročilo še večja nasprotja. 

Ko zagovarjamo določene vrednote, je dobro, da smo se prej poučili in da dobro razumemo celoten kontekst. Ne proglašajmo nasprotnih vrednot apriori kot barbarske samo zato, ker so nam tuje. Morda sploh niso toliko drugačne kot naše, le drugače so izražene.

Kako se torej izražati samozavestno, a sočutno? Večinoma to vemo, le vprašanje je, koliko je tega v praksi in kje. Bodimo potrpežljivi, prijazni, ne bodimo bahavi, domišljavi ali grobi, ne zavidajmo ali bodimo prehitro užaljeni, ne beležimo točk (rezultata), ne uživajmo v napakah drugih. Z nepotrpežljivostjo, grobostjo in neprijaznostjo bomo sebe pripeljali v situacijo, ki jo kritiziramo pri drugih, to je do netolerantnosti. Z eno besedo, ne bodimo napihnjeni. Naj naša kritika ne podpihuje ega. Kot je dejal Gandhi svojim ljudem: "Ali se borite zato, da se stvari spremenijo ali pa zato, da bi druge kaznovali!?" Nenasilje še ne pomeni strinjanje z nepravičnostjo.

Še zadnji napotki za strpen, razumevajoč, sočuten pogovor: pomaga čuječnost, pozornost. Naj te lastno pametovanje ne odnese, po vroči debati se vprašaj, če se sploh spomniš vsega kar si izrekel. Govori o tistem, kar veš o čem govoriš, ne pa o "rekla-kazala". Naj to, kar govoriš, doprinese k skupnem razumevanju, bodi pripravljen spremeniti mnenje, če se tekom razgovora izkaže, da je to resnica. 

Povzeto iz knjige Karen Armstrong: 12 Steps to a Compassionate Life - 8.korak in nekaj navedkov o Sokratu je iz vira http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=423