Oprani možgani

Velikokrat slišim opazko, ki je večinoma negativna, češ da so nekomu oprali možgane. To pomeni, da ne zna več misliti s svojo glavo, da je pretirano, predolgo izpostavljen nekemu okolju, teoriji, praksi. Ob tem se vprašam, zelo iskreno, ob spremljajočih neprijetnih občutkih, kaj dejansko je "misliti s svojo glavo" ali kakor radi rečemo "ne biti ovca". Kako lahko v današnjih časih, če nisi ravno Robinson Crusoe in ne živiš leta ali celo desetletja na samotnem otoku, sploh misliš s svojo glavo. Kajti naše mišljenje, poglede, filozofije nehote oblikujejo ljudje, ki nas tako ali drugače obkrožajo. Očitno pri tem, kaj privzamemo, česa ne, kaj nam je všeč, kaj ne, sodelujejo nekakšni skrivnostni filtri, ki so pri vsakem človeku drugačni. Posledica je, da se na žalost ali na srečo le redko najdemo v družbi enako mislečih, z glavo pritrjujočih ljudi, ko izrazimo svoje mnenje. Jemljemo si pravico in čast, da smo svobodno bitje, ki svobodno izbira in izraža svoje mnenje. In da sploh ne govorim o dejstvu, da želimo za to unikatnost pohvalo in aplavz. Izjemoma smo hvaležni nekomu ali nečemu, da smo zaradi njega (nje) postali to, kar smo, to je " z lastno glavo razmišljajoče bitje". Ali res!?

In za povrh, naše mnenje se s časom spreminja. Kar smo vneto trdili leto dni nazaj, je sedaj samo še pol resnice, ker smo pač preživeli leto dni v nekem specifičnem okolju, doživeli to in ono in silom prilike prilagodili življenjsko filozofijo.

Skušam se dokopati, do nekakšnega zaključka ob vsem povedanem, pa nekako ne pridem do njega. Morda je zaključek ta, da po vesolju potuje ves čas na miljone različnih informacij, ki se naključno vgnezdijo v različne ume (možgane), ki jih hočeš nočeš skomuniciramo in sčasoma nastane unikaten umski puzzle z imenom in priimkom, z miljoni delcev, ki se ves čas spreminja. Mi pa to vzamemo strogo lastniško, češ da smo to mi, strašno zaslužni za vse to umsko bogastvo, ki je čisto slučajno naletelo na nas.
Morda ima prav budizem, ki uči, da v vsakemu izmed nas obstaja jasen, čist, nezamegljen um, do katerega pa se je treba dokopati. To je že druga tema: meditacija, čuječnost in druge prakse.

Morda je zaključek ta, da je življenje in vse, kar je povezano z njim, res skrivnost, ki je ne moremo nikoli odkriti. S tem se težje sprijaznim, moj umski puzzle se namreč upira dejstvu, da morda pa česa ne morem odkriti ali razvozljati. Zaenkrat je še tako, veliko vprašanje pa je, če bo še jutri enako ;)

Hvaležnost za vsako ceno

“When a dragon appears in the water, the fish don’t notice the pearl in the dragon’s mouth.”
Ko se pojavi zmaj v vodi, ribe ne opazijo bisera v njegovih ustih.

Veliko citatov, ki jih najdemo na internetu, je na temo hvaležnosti. Hvaležnost je rešitev, zdravilo, hvaležnost odpira vrata blaginji, moramo biti hvaležni za vsako ceno, itd. Vsem tem trditvam vneto pritrjujemo, jih delimo naprej, vendar resnici na ljubo jih večino časa ne ponotranjimo ali bolje rečeno občutimo. Bisera, ki naj bi se nahajal v naši neposredni bližini, ne opazimo, ker je zmaj prevelik. Po definiciji naj bi se počutje, ko smo hvaležni, občutno izboljšalo, a se nič ne zgodi. Kaj storiti?
Morda je ena od dobrih strategij ta, da ne razmišljamo preveč na veliko, ampak bolj na malo. Namesto da si rečemo "morala bi biti hvaležna za to, ker imam čudovito hiško s še bolj čudovitim vrtom", si recimo "o kako lep ptiček sedi na veji". Namesto "hvaležna moram biti za te čudovite otroke" si rečem "to, kar mi je danes sporočila moja hči je bilo res lepo". Bistvo je, da smo hvaležni za ta trenutek in se ne obremenjujemo s hvaležnostjo za celo življenje, za vse kar nas obkroža. Ozrimo se naokoli in ugledali bomo nekaj ali se spomnili nečesa, za kar se bomo strinjali, da je ta trenutek vredno cenjenja in hvaležnosti.


Vir: Elephant Journal - Toni Bernhard

Prenehajmo hujšati!

Najbrž so se vam zasvetile učke ob naslovu. To, to si želimo, svobodo, ne omejitev. Za nagrado pa idealno težo. Hahaha. Če verjamete v Smrkce. Nadaljevanje ne bo tako všečno ;)

Skoraj vsak dan se srečujem z ženskami različnih starosti in oblin, ki bi bile rade bolj vitke. Gre za mlada dekleta, ki jim do idealne teže, kot so si jo same zamislile, manjka minus pet kilogramov. Potem gre za mamice v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih, ki opažajo, da se kilogrami, počasi, a vztrajno nabirajo in da če bo šlo tako naprej, bo kriza. V tem obdobju postaja še posebej moteč "obroček" okoli pasu, katerega se težko znebiš, tudi če gre kakšna kilca po naključju ali ne po naključju dol. Pa zopet gospe preko petdeset, ki so si nabrale že odločno preveč kilc, ki postajajo moteče tako pri gibanju, pa tudi zdravje že kaže prve znake vplivov debelosti.

Skupen imenovalec vsem navedenim je, da bi hodile na vadbo, kjer čudežno, če se le da hitro shujšaš, pri hrani pa bi se odpovedale za nekaj časa, kakšne bi sicer malo pazile, ampak "čisto vsemu se pa ne nameravam odpovedati". To odpovedovanje za določen čas je tudi po moje ključen dejavnik za neuspeh shujševalnih diet, kajti večina ljudi se po shujšanju slej ko prej zredi. Shujševalne diete se po vsebini sicer razlikujejo, vendar je moje mnenje, da v glavnem delujejo prav vse. Gre za zmanjšan vnos kalorij in razen, če telesna presnova in hormoni ne delujejo normalno, človek shujša. Zelo malo shujševalnih programov pa se ukvarja z obdobjem po shujšanju. Namreč, v času shujševalne diete imamo neke vrste navodila, jedilnike, nabor jedi, itd., katere nam je dovoljeno jesti. Nekatere diete imajo listo prepovedanih živil. Ko pa je diete konec, kaj pa potem? Čemur smo se najtežje odpovedovali tekom diete, to si bomo po vsej verjetnosti najprej privoščili. Morda bomo na začetku kak teden ali dva še zdržali na podobnem režimu kot v času diete, potem pa se počasi vrvi razrahljajo in precej hitro bomo v starih navadah, jedeh in količinah. In komu na čast smo se potem mučili, se odpovedovali? Kot pravijo zdravniki: operacija uspela, pacient umrl.

Kje je torej rešitev? Da se sploh ne lotimo hujšanja, kajti itak se bomo slej ko prej zredili? Marsikdo vedno znova upa, da tokrat mu pa bo uspelo. Pošteno. Kdor upa, nikoli ne obupa. Ampak vseeno mora obstajati bolj učinkovita rešitev. 

Moj predlog je ta, da se nehamo ukvarjati s težo in cilji, kot je izguba določenega števila kilogramov. Poleg tega se nehamo ukvarjati s prepovedanimi jedmi. Jejmo, kar nam je všeč in kar nam je dobro. Seveda ni odveč jesti čimveč lokalno pridelane, s hranili bogate hrane. Kdor ima čas in veselje, naj se ukvarja še naprej, kaj je bolj zdravo, bio, eko, itd.
Namesto tega se posvetimo prehranjevanju kot delu našega življenja, ki je zelo pomemben in ki zelo vpliva na naše zdravje in počutje. Prva stvar, ki mora postati navada, je da jemo večkrat po malo, recimo 4-5x na dan. Druga stvar, ki avtomatsko sledi iz prve je, da za nobeno ceno ne smemo dopustiti, da telo pade v stanje hude lakote, ker takrat zelo težko kontroliramo količino zaužite hrane, da ne govorim o dejstvu, da se bomo skoraj sigurno preveč najedli in se počutili potem slabo in brez energije (hrana pa naj bi bila naša energija!). In tretja stvar, morda najtežja, jejmo malo. Morda bomo to počeli lažje, če si bomo naložili na krožnik malo količino hrane (npr. tri četrtine tistega kot smo navajeni) in si istočasno dovolili, da če bomo pol ure po obroku še lačni, si bomo vzeli še malo hrane. Skoraj garantiram vam, da boste siti. Seveda je dobro vedeti, da pica, kot je normalno v naših restavracijah, tudi če je mala in posuta z rukolo vsebuje ogromno kalorij. Prav tako je dobro vedeti, da klasično kosilo, ki je sestavljeno iz juhe, glavne jedi in sladice je absolutno preveč hrane naenkrat, da o kalorijah niti ne govorim. Ampak kot sem rekla zgoraj, besede "jejmo manj in večkrat" si ne smemo intrepretirati tako, kot nam je všeč. Na nek način omenjeno odpovedovanje, ki ga nihče ne mara, vsaj na dolgi rok ne, ker tako zelo radi papcamo, preoblikujemo v dovoljenje, a vendar z omejenimi količinami. Če zvečer družinsko odpremo čokolado, je seveda to svojevrsten užitek in zadovoljstvo. Vendar naj postane navada, da zadostuje košček, morda dva, ni nam treba pojesti pol čokolade. Verjetno ste že občutili zadovoljstvo po kosilu, ko se niste preveč najedli. Tudi v mali količini hrane se da enako ali celo bolj uživati kot v velikih količinah, da o post festum počutju sploh ne primerjamo. Izpustimo besedo hujšanje iz našega besednjaka in jo nadomestimo z "prehranjujem se tako in zato, da se dobro počutim". Ne nazadnje, nismo se rodili vsi 175 cm visoki in s številko čevljev 39, prav tako so naše telesne konstrukcije zelo različne. Naša samopodoba je bombardirana z mnenji prijateljev, znancev, medijev, reklam, itd. Ampak na vaše fizično počutje pa vplivate vi, velik delež tu ima prehranjevanje. Morda boste imeli celo življenje po vašem mnenju 10 kil preveč, ampak če bo vaše telo kljub temu v dobri fizični kondiciji in dobrem zdravju, ste po moje kljub vsemu na pravi poti. Seveda teh deset nepotrebnih kil ne smete postopoma spremeniti v nepotrebnih dvajset kil!

Za zaključek: vsi poznamo rek, da se brez muje še čevelj ne obuje, Navade, ki smo jih ustvarili tekom dolgih let, najbrž ni tako enostavno spremeniti: krožnik mora biti prazen, hrane se ne meče stran, kosilo brez sladice ni kosilo, nimam časa za zajtrk, ... Hujšanje je kratkoročna strategija, ki kot ime pove, se obnese res na kratek rok. Zato vam svetujem, da preden se lotite naslednjega hujšanja, raje razmislite o vseživljenjski strategiji prehranjevanja, ki bo funkcionirala na dolgi rok.

Vem kaj jem - nekaj napotkov na osnovi izkušenj s hujšanjem:

1.Če hočete rezultat, pa karkoli že to je, morate svojim navadam posvetiti določeno mero pozornosti. Telo vas sproti obvešča, kako se počuti, zato tem občutkom namenite določen čas. Brez muje se še čevelj ne obuje, brez pozornosti se zgodijo lahko celo prometne nesreče.

2.Če se le da, jejte 5 x na dan v pribl. 3 urnih razmakih, ali pa vsaj vsake 4 ure 4 x na dan. Idealen timing: 8.00 zajtrk, 11.00 malica, 14.00 kosilo, 17.00 malica, 20.00 večerja.

2.možnost: 8.00 zajtrk, 12.00 malica, 16.00 kosilo, 20.00 večerja.
POMEMBNO: Nikoli ne sme priti do hudega stanja lakote, ker potem ne kontroliramo več vnosa hrane, zato jemo večkrat po malo, pa četudi vmes pojemo kak piškot, če drugega ni.

3. Med obroki pijte vodo, lahko mineralno, nikakor pa ne sladkane pijače.

4. Izogibjate se alkohola, ker povečuje apetit. Če spijete kozarec vina ali pivo, vedite tudi, da ste popili določeno število kalorij (1dl piva, vina, 1 žganje-ca. 100kal).

5. Saj veste, kajne, čimveč migajte. Ampak vedeti morate tudi to, da so  za kurjenje kalorij potrebni večji napori kot jih potrebujete, da vsak dan malo pomislite kaj, kdaj in koliko boste pojedli.

6. Bolj kot kakovost hrane, ki je seveda pomembna, je pomembna KOLIČINA  oz. bolje rečeno  ŠTEVILO KALORIJ. Marsikdo se ideji o tem, da bi štel kalorije upira, ampak za dolgoročen uspeh je treba vedeti vsaj okvirno, katera živila in v kakšnih količinah vsebujejo toliko kalorij, da moramo biti pri njih posebej pozorni (primer: 10 dkg čipsa=mala vrečka vsebuje toliko kalorij kot 10dkg čokolade oz. približno polovico vseh kalorij, ki jih tekom dneva lahko užijete; torej če pojeste 2 vrečki čipsa, ste pojedli vse, kar lahko v enem dnevu, če želite shujšati. Drug primer: burek, več kot 500 kal, pica več kot 1000 kal). 

7. Priporočena  dnevna količina kalorij, ki vas bo pripeljala do manj kilogramov, je odvisna od začetne telesne teže, vendar če poizkusite z  1200 kalorijami dnevno, ste na dobri poti, da shujšate. Manj se ne priporoča! Bolje počasi, pa uspešno, kot hitro in se nam še bolj hitro vrnejo kilogrami nazaj.

8. Obroke si sestavite sami glede na spodaj napisane kalorične vrednosti, če katerega živila ni, podatke danes res zelo hitro najdete na internetu, npr. http://veskajjes.si/ ali v knjigah, prav tako je na vseh pakiranih izdelkih napisana kalorična vrednost živila. Pri tem bodite pozorni, da je podana vrednost vedno na 100g živila, kar ni enako pakirani teži živila.

Zajtrk: 250 kal

Malica: 150 kal

Kosilo: 500 kal

Malica: 150 kal

Večerja: 200 kal

Primerna živila za kombiniranje v zajtrkih oz. malicah:

-          2dl navadnega jogurta  ca. 130 kal (sadni jogurt ima ca. 200 kal!)

-          Kos svežega sadja (ca. 20dkg) jabolko, hruška , pomaranča, grozdje, srednja banana, itd. ca. 100 kal. Pazite: avokado - pol sadeža ima ca. 150 kalorij; suho sadje je precej bolj kalorično, enako so kalorični oreščki. So zdravi, ampak jih jejte po komadih, ne po dekagramih.

-          Kos kruha (40g) ali mala žemlja ali 2 kosa prepečenca: ca. 100 kal

-          Košček sira (ca. 3 dkg): ca. 100 kal

-          Salama (5dkg): ca. 200 kal.

-          Skuta pusta (10dkg): ca. 100 kal.

-          Kuhano jajce: ca. 100 kal.

Opustite namaze, paštete, marmelade in med, da o nuteli ne govorim ;)

Primerna živila za kombiniranje pri kosilu oz. večerji:

Jejte pretežno meso in zelenjavo, testenine, krompir, riž in podobno zelo zmerno!

Meso: zrezek 10 dkg ca. 150 kal (najboljši način priprave je žar, se pravi s čim manj maščobe)

Zelenjava: 100kal. ima ca. 35 dkg cvetače, 40dkg kislega zelja, 50dkg paradižnikov, 30 dkg korenja, a le 125 g krompirja oz. samo 10 kom. pomfrija.

Testenine, riž:  5 dkg ima ca. 175 kal. Pravilo pesti: priloge naj bo na krožniku max. za vašo pest.

Pazite na napitke, kjer mislimo, da nekaj popijemo, v resnici pa tudi pojemo v smislu kalorij. Tipičen je kava. Ena čajna žlička sladkorja ima res samo 20 kal, a če dnevno popijemo 3 kave, je to 60 kalorij, da o kavah iz avtomata ne govorim, ki so še bolj sladkane (tudi če pritisnete gumb z manj sladkorja).

Sladice si dovolimo izjemoma in zelo zmerno z upoštevanjem kalorij: npr. sladoled Magnum ima kar 250 kalorij, krof iz Trojan pa vsebuje vsaj 300 kalorij, 1 After eight ploščica 30 kal., itd. Ena ni nobena in tako se to potem sešteva. Berite etikete in hitro vam bo jasno, kaj jeste. Največji problem sladic je, da nas, kljub temu, da nam dajo veliko kalorij, ne nasitijo. Lačen pa ni dobro bit, smo rekli že na začetku.

Primer jedilnika:

Zajtrk (250kal): jogurt, jabolko

Malica (100kal): banana

Kosilo (500kal): 10dkg kuhanega piščanca, 5 dkg riža, zelenjava, solata

Malica (150kal): kos kruha, košček sira

Večerja (200kal): 10 dkg puste skute, kuhano jajce

Za konec:

Če vam ne uspe in se ne držite jedilnika, se pregrešite, se ne sekirajte in ob tem, ko grešite uživajte. Nič ne pomaga, da se pregrešimo in se potem post festum sekiramo. Jutri je nov dan, če še ni konec dneva greste na en hiter sprehod in boste pokurili vsaj malo kalorij. Ne gre za obsedenost s kalorijami, ne gre za dieto, ampak za trajno znanje o prehrani, o tem, da vem, kaj (koliko kalorij) jem. In ko vem, kaj jem (največkrat je treba samo nataknit očala in pogledat etiketo na embalaži), mi kilogrami pač ne uidejo kar tako iz vajeti. V hrani se da veliko bolj uživati, če je ne uživamo v prekomernih količinah, ker so potem užitki zelo kratkotrajni. Ko dosežemo želeni rezultat v kilogramih, lahko sami eksperimentiramo in rahlo povečamo kalorije za ca. 20%, vendar se redno tehtamo, da nam stvari spet ne uidejo iz rok (v usta). Ne gre za dieto, ampak za nov življenjski slog, ki postane navada. Rezultat niso samo izgubljeni kilogrami, temveč predvsem in v prvi vrsti dobro počutje. Pa še nekaj moram dodati iz lastnih izkušenj: obstajajo obdobja v našem življenju, ko podivjajo hormončki tako ali drugače in se dogajajo različne stresne situacije. Takrat je velika umetnost že obdržati težo in zato je treba včasih sprejeti težo kot je oz. delati na tem, da se ne poveča. 
Če pa rabite tako ali drugačno podporo, pa dobrodošli v našem centru dobrega počutja Vitalka.

Strah

Pravijo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. Na nek način to drži, po drugi strani pa, ko premišljujem o tezah in razlagah, ki jih v teh dneh postavljajo okoli nesreče nemškega letala v francoskih Alpah, mislim, da to ni res. Itak ne vemo in ne bomo vedeli, kaj je res. Mediji bodo napisali nekaj, morda bodo v Lufthansi nekateri mislili, da vedo, ker bodo sklepali na osnovi zapisov črne skrinjice. Vsak si lahko misli svoje, svojci žrtev bodo poizkušali najti razlage, ki bodo omilile ali povečale njihovo bolečino.

Jaz pa razmišljam o potencialni resnici, da je nekdo zavestno storil umor in samomor. Kako se je počutil ob tem, kako se je počutil prej, zakaj je to naredil, itd. Ne vidim druge razlage, kot da je bil v strahotni osebni stiski. Morda bodo zdravniki rekli, da se v možganih v primeru duševnih bolezni pojavijo kemične spremembe, ki nezaustavljivo povzročijo neželeno vedenje, katerega lahko deloma ali v celoti zaustavi pravilno zdravljenje. Moje mnenje je drugačno: ljudje so danes prestrašeni. Bojijo se povedati, kaj čutijo, bojijo se izgube lastne eksistence, bojijo se osramotitve, mnenja drugih (še posebej bližnjih), ne vidijo, da imamo vsi ljudje nekakšne križe in težave, njihovi so največji in nerešljivi. Morda je posredi tudi karma, ki jim preprečuje, da bi se drugače lotili reševanja problemov. Morda pa je naša karma (moja, tvoja,...), da jim lahko pomagamo, da jim pokažemo pot. Pot reševanja lakote, vojn, nasilja, celega sveta se zdi zelo mikavna, pa tudi popolnoma neizvedljiva. Vendar pa je vsak trenutek v našem življenju nam na razpolago, da lahko z eno besedo, z enim objemom, z enim pogledom nekomu, ki se znajde ob nas, pomagamo narediti en mali korak v smer, ki si jo želi, a je ne zmore sam. Vse to zmoremo, ko postavimo v ospredje drugega človeka, ne nas, pa čeprav tudi nas pestijo določeni problemi, a nam je takrat bolj pomemben sočlovek, ker nas bolj potrebuje, kot mi sami sebe. Težko je prepoznati stisko, težko je izbrati pravo potezo, kako pomagati. Potrebujemo modrost, ne le sočutje. A kljub temu se mi zdi vredno poizkusiti!